Intermedijski dogodek Odprte radijske platforme RADAR, jubilejni, deseti po vrsti, RADART #10, bo prav poseben in zastavljen širše kot navadno, saj bo potekal v znaku dveh pomembnih obletnic: 50. obletnice Radia Študent, ki je začel oddajati 9. maja leta 1969, ter 10. obletnice Odprte radijske raziskovalne platforme RADAR RŠ.
Radio Študent je bil v svoji 50-letni zgodovini priča številnim nekonvencionalnim rabam radijskega medija, med katerimi je bilo z vidika intermedijskih in raziskovalnih umetniških praks, poleg RADAR-ja, najbolj pomembno delovanje tako imenovanega Ministrstva za eksperiment (MZX) konec devetdesetih let, v okviru katerega so delovali priznani slovenski intermedijski umetniki, kot so Marko Košnik, Borut Savski, Luka Frelih, Luka Prinčič, Brane Zorman, Marko Peljhan itn. Ob 50. obletnici Radia Študent se je primerno nasloniti na mnoge nekonvencionalne rabe radijskega medija, pri čemer je v zadnji polovici stoletja prednjačil prav Radio Študent. A vendar tokratni "eksperiment", ki se bo v popoldanskih in večernih urah v Cirkulaciji2 odvijal od 6. do 8. maja, nima namena orisati le zgoraj opisane historične plati. Prostor Cirkulacije 2 se bo spremenil v intermultimedijsko radio tovarno – ki bo skupaj z etrom in spletno stranjo Radia Študent tvorila tehnološko-komunikacijsko infrastrukturo za produkcijo, prezentacijo in distribucijo najrazličnejših dogodkov – avdio in vizualnih performansov in instalacij, razstav, predstav, koncertov, predstavitev, razprav, delavnic itn. Sodelovali bodo nekdanji sodelavci Radia Študent, ki že dolga leta delujejo v polju intermedijskih umetnosti, vendar ne bomo pozabili tudi na mlajše ustvarjalce, k sodelovanju pa bomo povabili tudi posameznike in skupine, ki delujejo v polju zvočne oziroma intermedijske umetnosti, a niso nujno povezani z Radiem Študent.
O celotedenski intermultimedijski platformi RADART#10 torej lahko govorimo prav kot o pravi radio tovarni, pri čemer je radio tukaj mišljen v širšem, intermedijskem pomenu, kot "zvočnopredvajalna in zvočnosnemalna radijsko-kinematografska postaja (oddaljeno snemanje in oddajanje zvoka-slike)", ki jo je predlagal ruski avantgardist in režiser Dziga Vertov na Prvi vsesovjetski konferenci za zvočni film že pred približno 90 leti:
"Bitje ure, bitje srca. Radio začne oddajati. Zaslišimo srce tovarne – električno centralo. Utrip električne centrale izmenoma izvajajo različne skupine instrumentov ... Radio prenaša sporočilo. Krik fanfar se trikrat ponovi, ostro zareže v ozadje kot naraščajoč zvok alarma. Trenutek premora, da se sliši zvok radia; nato se začne splošni pregled tovarniškega hrupa ... Med valovi navdušenih zvokov uho ujame melodijo Internacionale, močno pospešeno in okrepljeno. Poplava zvokov se prevesi v jasno, klavirsko Internacionalo ... Pianist vstane, zapre klavir (trk), ne v popolni tišini, temveč ob radijskih zvokih, ki so se spet pojavili ..."
— Dziga Vertov, leta 1931, Zvočna koračnica (iz filma Simfonija Donbasa)
