OLFAMOŽ
Andrej Fon (Sežana, Slovenija) — 3-4 preparirane ali posebno uglašene akustične kitare, glas, mandolina, dotara, viktor, akvarij kalimba, gajda, otroška harmonika, ustna harmonika, igrača Thomy, basovski boben, stop činela ...
Krepak in krepčilen individualen glas domačega multiinštrumentalista in glasbenega ludista, prekaljenega na raznovrstnih odrih, v raznolikih muzičnih kombinacijah, tudi na ulici. Kosi upičenih muzik so vpeti v svojski vsakdanji nadrealizem, skozi katerega Olfamož motri in secira, kritizira in ironizira sodobno družbo in sodobno življenje, institucije, tehnologijo, vero, disciplino in slepi hedonizem. Olfamož je improvizator, pihalec, noiz-rock kitarist, kantavtor, izumitelj glasbil in zvočil, član več zasedb, čelnik in ena desetina bande Olfamoštvo; strumno in agilno reže in kolobari po razrezanih žanrih kantavtorstva, hrupnega rocka, afro beata, zlomljenega disca, jazza in njegovih svobodnjaštev, pretanjenih zvočenj, glasovnega zgodbaštva in drugih vragolij. Fona sicer poznamo še iz avant-rokerskih zasedb Žoambo Žoet Workestrao, Barka tone in bele plombe, iz avant-jazzovskih Kraških solistov, sodeluje pa tudi v teatru in v številnih improvizatorskih kombinacijah, med katerimi izstopa trio Samo Gromofon.
YOURI DEFRANCE
Youri Defrance (Bretanja, Francija) — akustična resonančna kitara, električna kitara, Morin Khuur (mongolski konj-godalo), dromlja, grleno petje.
Sam Youri svojo odrsko pojavo opiše kot "neposredno čustveno izkušnjo", pri čemer osnovo, ki izvira iz delta (psyché) bluesa — oziroma blue rocka — namreč redoma bogati z etničnimi plemenskimi primesmi. Kot popotnika in raziskovalca ga še zlasti navdušuje šamanizem. Njegova muzika komunicira z duhovi, najraje se osloni k mongolskim in perujskim elementom. Med njegovimi glasbili so še največkrat v rabi razne kitare, mongolsko godalo in nožna basovska ritmizacija, Youri pa suvereno obvladuje tudi več tehnik grlenega petja.
ZU
Evropska turneja ob 10-letnici izida slavnega albuma Carboniferous; in pozor! Zu (Ostia, Italija) so se spet našli v izvirni zasedbi:
Luca T. Mai — baritonski saksofon
Massimo Pupillo — električen bas
Jacopo Battaglia — bobni, tolkala
Lorenzo Stecconi — zvok in luč
"A powerful and expressive music that totally blows away what most bands do these days.” — John Zorn
“...combining the abstractions of Sonic Youth with the out-there explorations of the best free jazz.” — The Times
Zu so nastali v Rimu leta 1999, bend je ustvarila trojica iz Ostie, ki je skupaj delala v skvotiranem teatru. Staremu skvotu so zvesti ves čas — pred leti jim je neki kulturni menedžer ponujal precej visok honorar za koncert v Rimu, a so ga ostro in takoj zavrnili z besedami, češ da v Rimu igrajo izključno in zgolj v domačem placu za sto ljudi! O tem, kaj pomeni njihovo ime, kroži kar precej urbanih legend — ena izmed teh pravi, da so ga izbrali kratko malo zato, ker ga je mogoče zgrafitirati v dveh sekundah, sam bend pa prisega, da je ime pobral iz naslova albuma Swans — Die Tür Ist Zu (1996).
Žanrsko so Zu svojčas poimenovali kot “metal / math / no wave / free noise / punk / jazz” trio. Le kaj nam ponudijo tokrat? V svojem intenzivnem času so imeli na snemanjih — poleg zgoraj omenjenih — še naslednje izjemno impresivne partnerje: Steva Mackayja (The Stooges), Joeja Lallyja in Guyja Picciotta (Fugazi), Thurstona Moora (Sonic Youth), Damo Suzukija (Can), jazzovske mojstre Kena Vandermarka, Matsa Gustafssona, Hana Benninka, Hamida Draka, improvizatorja Eugena Chadbourna in somišljenika Nobukaza Takemuro. Igrali so že po vsem svetu — po Evropi, Severni Ameriki, Aziji, imeli so celo afriško turnejo. Leta 2006 so sodelovali v supergrupi Fantômas Melvins Big Band. Eden izmed najudarnejših evropskih basistov Massimo Pupillo je med drugim tudi reden član zasedb Hairy Bones (+ Peter Brötzmann, Toshinori Kondo, Paal Nilssen-Love), offonoff (+ Terrie "Ex" Hessels, Paal Nilssen-Love), sodeluje pa tudi v izjemnem triu s kitaristom Casparjem Brötzmannom (Massaker) in Muftijem (FM Einheit iz benda Einstürzende Neubauten) — v obliki dua je podal izjemen špil na Sajeti leta 2015! Pupillo se je pri nas nazadnje predstavil lani septembra, in sicer v duu z avstralskim tolkalcem Tonyjem Buckom (najbolj znanim iz tria The Necks). Njun družni album za dunajsko založbo Trost Records je tik pred izidom.
Leta 2011, po dvanajstih letih hektične aktivnosti, štirinajstih albumih in okrog 2000 koncertih po vsem svetu (200 je bilo zgolj tistih, ko so Zu predstavljali slavni album Carboniferous, svojo prvo edicijo za Ipecac Recordings, na katerem sodelujejo tudi Mike Patton in The Melvins), so Zu pregoreli in se odločili za prekinitev za nedoločen čas.
Bobnar Jacopo Battaglia je zapustil bend in se pridružil Bloody Beetroots. Saksofonist Luca T. Mai je formiral duo Mombu (z njim smo ga slišali tudi v Gromki!), utemeljil nov glasbeni žanr "afro grind" in nadaljeval s podžiganjem etiopskega občinstva. Veščak na električnem basu Massimo Pupillo se je za lep čas povsem odmaknil od muzike in našel svoj mir v osami nekje pod himalajskimi vršaci, zatem pa še v amazonski vasici. Troje docela različnih življenjskih poti. Toda Zu so čudaška žival, v kateri je prijateljstvo edino aktivno pravilo. Luca in Massimo sta se lepega dne našla na skajpu, vsak na svojem koncu sveta, ugotovila, da sta si še vedno zelo blizu, in se oba takoj strinjala, da skupaj še nista rekla vsega in da poslanstvo Zu še zdaleč ni zaključeno. Srečala sta se na nekaj koncertih v Angliji in tam spoznala bend The Locust. Bobnar ju je docela prevzel. K sreči so tedaj tudi The Locust oznanili premor za nedoločen čas v vseh dejavnostih in Gabe Serbian je v hipu sprejel vabilo. V kalifornijskem San Diegu, na njegovem domu, so nekaj časa vadili skupaj. Rezultat so bile štiri nove kompozicije, za katere so ovitek naredili guruji eksperimentalne glasbe The Residents, 12-inčni EP pa je v omejeni nakladi aprila leta 2014 izšel v Italiji za La Tempesta Dischi, za preostali del sveta pa ga je založila avstrijska Trost Records. Pri izvedbi Easter Woman (izvirno skladba od The Residents) je na albumu z glasom gostoval Mark "Barney" Greenway (Napalm Death). Od nove zasedbe oziroma izurjenega bobnarja v grupi smo dobili precej novosti, kajpak še vedno stari-dobri hardkorovski zamah, a očitno tudi to še ni bilo vse in dovolj ... Na zadnjih ljubljanskih koncertih v Gromki smo Zu slišali tako z Gabejem Serbianom kakor tudi z živahnim norveškim metalcem Tomasom Järmyrjem, zdaj je v bendu spet Jacopo Battaglia!
---
Defonija je koncertni cikel, redna dejavnost, v njej ni najti prav nič festivalske ambicije, pa vendar ... z Defonijo praznično uživamo, ker ljubimo tveganje, presegamo žanrske oznake, stopamo čez meje in se zavzemamo za radikalizacijo srca in posluha. Defonija je za tiste, ki glasbe ne pojmujejo zgolj kot ozadje, torej so - za godbe. Blizu sta nam free- oziroma avant-jazz, obenem ponujamo najboljše iz sveta svobodno improviziranih godb, ne branimo se eksperimenta, produktivne elektrofonije, prevprašujemo zgodovino, zanimata nas stara in nova komorna muzika, radi pa se pomešamo tudi med sorodne duše (nojz, hardkor, post- in avant-rock, hip-hop ...). Po mnenju mnogih gre klub Gromka spričo svoje izrazito intimne akustike in tesnega stika s poslušalstvom med najprijetnejše in najspodbudnejše prostore za glasbeno improvizacijo na svetu, defonično občinstvo pa je odzivno, a kritično.
Defonija
