Seth Graham je pač eden teh likov, ki precej neobremenjeno obračajo muzike in mnoga pravila na glavo, zelo pogosto tudi v senci zgražanja in odkimavanja likov, ki še poskušajo stati kot tako imenovani vratarji kvalitetne glasbene produkcije. Njegova tretja solo plošča Gasp, s katero si je tudi prvič utrl pot v naše recenzentske termine, prinaša do danes najverjetneje eno - po izdelanosti metode - najmočnejših plošč nakazanega miljeja.
Gasp je, kot se zdi tudi na podlagi intervjuja z avtorjem, pripravljen v celoti z VST digitalnimi inštrumenti, simulacijami akustičnih inštrumentov, ki jih vse običajno poznamo iz okolij simfoničnih orkestrov in klasične glasbe. Kolikor pa bi se lahko zdelo, da gre za resno referenco oziroma umeščanje v določene historične linije, je to hkrati res in ni. Graham ima gotovo interes v določenih linijah sodobnejše klasične kompozicije, s to ploščo najizrecneje v liniji spektralne glasbe denimo Gérarda Griseya, in še močnejši interes ima v odkopavanju za kanon manj zanimivih neumestljivih karakterjev, kot sta Julius Eastman ali Noah Creshevsky … Arhivsko ploščo slednjega sta Graham in Rankin nedavno tudi založila pod znamko Orange Milk.
Vstop prost.
