Naredi sam oziroma DIY metoda ustvarjanja je v svojem bistvu izšla iz zanašanja na samega sebe v zelo specifičnem smislu: kreativno subverzivnem, ki zavrača obstoječe védenje, forme in sploh ustreznosti. A v času je bila precizno apropriirana, pri čemer so sodelovali umetniki in producenti sami.
In tako je danes DIY predvsem način ustvarjanja brez finančnih sredstev, ki državo lahkotno razbremenjuje skrbi za svoje državljane, saj faktično vse naredijo sami. Ni presenetljivo, da imamo v Sloveniji vse več DIY oziroma samizdat založb. Mlajšim generacijam se to pogosto zdi vznemirljivo, subverzivno. Pa je res?
JAK je v zadnjem letu kljub javnim ugovorom iz financiranja izločil nekaj pomembnih knjižnih in revijalnih izdaj. Zdi se, da je založništvo RTV Slovenija rezervirano za člane Društva slovenskih skladateljev. Vprašajmo: koliko razpisov Ministrstva za kulturo ali mestnih občin dejansko financira izdajo zvočnih nosilcev? Je logika "če denarja ni, naredi sam" resnično smiselna ali preprosto nora?
Avtorica eseja: Nina Dragičević