“Dokler sem jaz tu, nimate šans.”
“To, kar ti pišeš, ni nikakršna literatura.”
“Mi smo ‘a boy’s club’.”
“Tem mladim ne moreš dati projektov, ker pač ničesar ne vedo.”
Domala vsak, ki vstopi v kulturniški prostor Slovenije, sliši vsaj eno izmed navedenih izjav. Na delu so čuvaji pečata, neskončni nizi pionirstva in hermetičnih scen, nekakšni (praviloma samooklicani) veliki možje, pred vrati pa trume nastajajočih kulturnih delavcev in tistih s kilometrino. Mimo vrat ni mogoče priti. Kapitalistične hierarhije, ki so nenehna tema kritičnega pogleda umetnic in umetnikov, niso nič manj prisotne v prav teh krogih. Kako se trenutne generacije soočajo z vsem naštetim? Ali je kulturni prostor v Sloveniji prostor dobrodošlice? Ali so odločevalci (recimo, komisije) resnično kredibilne avtoritete?
Sogovorniki:
Polona Torkar z gosti